Sejanje je postopek ločevanja množice ohlapnih materialov-ki obsega delce različnih velikosti-na več različnih stopenj tako, da jih večkrat prepeljemo čez eno- ali več{2}}slojno površino sita z enakomerno porazdeljenimi perforacijami.
Delci, večji od odprtin zaslona, ostanejo na površini zaslona in se imenujejo "preveliki" (ali prekri-zaslona) za to posebno plast; nasprotno, delci, ki so manjši od odprtin, gredo skozi njih in se imenujejo "podveliki" (ali zaslon-pod).
Dejanski postopek presejanja se odvija takole: ko se na površino zaslona vnese velika količina sipkega materiala-za katerega je značilna kaotična mešanica različnih velikosti delcev-, sprva pride v stik s površino le delček delcev. Vendar pa vibracije zaslonske škatle povzročijo, da se plast materiala zrahlja; to dejanje razširi naravno prisotne praznine med večjimi delci in s tem omogoči manjšim delcem, da izkoristijo priložnost, da gredo skozi te vrzeli in se preselijo v plast pod ali na tekoči trak.
Ker so reže med manjšimi delci preozke, da bi večji delci prodrli vanje, se prvotno neurejena masa delcev loči. Natančneje, material se razsloji glede na velikost delcev, pri čemer se vzpostavi poseben vzorec razporeditve, pri katerem se drobnejši delci usedejo na dno, medtem ko grobejši delci ostanejo na vrhu.
Ko dosežejo površino zaslona, gredo drobni delci-zlasti tisti, ki so manjši od odprtin zaslona-skozi mrežo. S tem na koncu dosežemo ločitev grobih in finih delcev, s čimer zaključimo postopek sejanja. Kljub temu je popolna ločitev redko dosegljiva; v praksi določen delež premajhnega materiala običajno ostane zajet v prevelikem materialu.
Med prehodom drobnih delcev skozi sito, čeprav so vsi ti delci manjši od odprtin, je lahkota, s katero prehajajo, različna. Delci, katerih dimenzije so blizu velikosti zaslonskih odprtin, imajo večje težave pri prehodu; poleg tega predstavlja navigacija med intersticijskimi vrzeli med delci v plasti pod površino zaslona še večji izziv.
